223 lines
56 KiB
HTML
223 lines
56 KiB
HTML
<!DOCTYPE html>
|
||
|
||
<html lang="sl">
|
||
<head>
|
||
<meta charset="utf-8"/>
|
||
<meta content="width=device-width, initial-scale=1.0" name="viewport"/>
|
||
<title>Psihoterapevtske intervencije | Mag. Hermina Merc</title>
|
||
<!-- Google Fonts -->
|
||
<link href="https://fonts.googleapis.com" rel="preconnect"/>
|
||
<link crossorigin="" href="https://fonts.gstatic.com" rel="preconnect"/>
|
||
<link as="style" href="https://fonts.googleapis.com/css2?family=Playfair+Display:ital,wght@0,400..900;1,400..900&family=Montserrat:ital,wght@0,100..900;1,100..900&display=optional" onload="this.onload=null;this.rel='stylesheet'" rel="preload"/><noscript>
|
||
<link href="https://fonts.googleapis.com/css2?family=Playfair+Display:ital,wght@0,400..900;1,400..900&family=Montserrat:ital,wght@0,100..900;1,100..900&display=optional" rel="stylesheet"/>
|
||
</noscript>
|
||
|
||
<!-- CSS Stylesheet -->
|
||
<style>
|
||
body { background-color: #fdfdfd; }
|
||
</style><link as="style" href="/assets/css/style.min.css" onload="this.onload=null;this.rel='stylesheet'" rel="preload"/>
|
||
<noscript>
|
||
<link href="/assets/css/style.min.css" rel="stylesheet"/>
|
||
</noscript>
|
||
</head>
|
||
<body class="subpage">
|
||
<header class="main-header">
|
||
<div class="header-container">
|
||
<div class="logo">
|
||
<a href="/">Psihoterapevt, vrhunski strokovnjak</a>
|
||
</div>
|
||
<nav class="main-nav" id="main-navigation">
|
||
<ul>
|
||
<li><a href="/o-meni/">O meni</a></li>
|
||
<li><a href="/kaj-je-psihoterapija/">Kaj je psihoterapija</a></li>
|
||
<li><a href="/storitve/">Predstavitev ponudbe</a></li>
|
||
<li><a href="/cenik/">Cenik storitev</a></li>
|
||
<li><a href="/blog/">Blog</a></li>
|
||
<li><a class="nav-cta" href="/kontakt/">Kontakt in naročanje</a></li>
|
||
</ul>
|
||
</nav>
|
||
<button aria-controls="main-navigation" aria-expanded="false" aria-label="Toggle navigation" class="mobile-nav-toggle">
|
||
<span class="hamburger"></span>
|
||
</button>
|
||
</div>
|
||
</header>
|
||
<main class="page-main-content">
|
||
<section class="service-hero">
|
||
<div class="container">
|
||
<h1 class="page-title animate-on-scroll">Celostna integralna psihoterapevtska in klinično psihološka strokovna pomoč in svetovanje vsem generacijam ljudi, tudi za osebnostno najbolj občutljivo populacijo.</h1>
|
||
</div>
|
||
</section>
|
||
<section class="container service-content-wrapper">
|
||
<article class="article-content">
|
||
<div class="animate-on-scroll">
|
||
<h2 class="section-title">Celostna integralna psihoterapevtska in klinično psihološka strokovna pomoč in svetovanje vsem generacijam ljudi, tudi za osebnostno najbolj občutljivo populacijo.</h2>
|
||
<p>PRISTNA IDENTITETA NI TO, KAKOR SE KAŽEMO SVETU, TEMVEČ TO, KAR NOSIMO V SEBI.</p>
|
||
<p>Spoštovani obiskovalci moje spletne strani Hermina Merc, vrhunski psihoterapevt in klinični psiholog specialist – področje Maribor, Štajerska in celotna Slovenija, vas želim za naš najbolj optimistični začetek sodelovanja spomniti na bistven osebnostni potencial za vaš neskončni razvoj, ki se odpira skozi naše skupno profesionalno delovanje in sodelovanje z menoj, kot strokovnjakom psihoterapevtom in specialistom kliničnim psihologom, za vaše najrazličnejše življenjsko problemske situacije in dogajanja.</p>
|
||
<p>Moji avtorski strokovni članki, spoznanja, poglobljena razmišljanja o psihoterapiji in klinično psihološkem svetovanju – poglobljeno delo na sebi, in o človekovem neskončnem osebnostnem razvoju na poti do celovitega zdravja telesa, duše, duha in zavesti.</p>
|
||
<p>Naj vam dajo navdih in radost na Poti življenja in vaših novih priložnostih.</p>
|
||
<h3 class="section-title">PSIHOTERAPEVTSKE INTERVENCIJE V INTEGRATIVNI PSIHOTERAPIJI</h3>
|
||
<p>Integrativna psihoterapija se je oblikovala iz pomembnih izvorov geštalt terapije (Perls, Petzold) in madžarske aktivne psihoanalize (Ferenczi, Balint, Iljine), ter bihevioralne terapije in psihodrame (Moreno) v okviru »Fritz Perls Instituta« iz Nemčije (Hilarion Petzold). Vsaka psihoterapija je narejena po meri, je enkratna. Obstajajo pa temeljni vzorci. Te temeljne vzorce, dinamiko in celotni potek integrativne psihoterapije lahko prikažemo z modelom, ki ga je izdelal/ utemeljil Hilarion Petzold. Integrativna psihoterapija (IT) se v bistvu opira na štiri temeljne človekove sposobnosti. Razvoj teh sposobnosti je zmeraj hkrati cilj in – vsaj v minimalni meri – predpostavka terapije:</p>
|
||
<ul>
|
||
<li>1. korespondenca človeka z njegovim socialnim in ekološkim okoljem (kdor je v »slabem okolju« in odnosih zbolel, se lahko v dobrem izboljša ali celo ozdravi);</li>
|
||
<li>2. spontani, kreativni potencial, človekove sposobnosti zaznavanja, izražanja in oblikovanja ter sposobnost preizkušati nekaj novega;</li>
|
||
<li>3. sposobnost ekscentričnosti, kar pomeni sposobnost zavestnega doživljanja samega sebe ter okolja v preteklosti in sedanjosti, zmožnosti refleksije in relativiranja ter s tem – vsaj v domišljiji – zmožnost razvijanja alternativnih zamisli brez izgube usmerjenosti k sedanjosti. Z več ekscentričnosti postane jasnejše zavedanje o potekih v samem sebi, o razpoloženjih, telesnih občutkih in željah – če jih lahko ubesedim, povečam s pomočjo govora svoje zavedanje samega sebe (sposobnost introspekcije, zavestnost), morebiti tudi intenzivnost svojega razpoloženja. Od neke stopnje ekscentričnosti pa postane nevarno, da spet izgubim stik s samim seboj, v katerem se potem zaznavam bolj »pri opazovanju« kot »pri čutenju«. Na ta način pridemo potem priložnostno do neavtentičnih stanj in izjav, ki so vir mnogih psiholoških šal, na primer: »Sedaj občutim, da sem strašno jezen nate«, namesto: »Poslušaj, to gre sedaj predaleč!«</li>
|
||
<li>4. sposobnost človeka za regresijo, ta omogoča emocionalno vrnitev v zgodnje scene in odnose, »kot da bi bili danes«, ter s tem odpira možnost novih emocionalnih izkušenj na ozadju starih scen. Ta način emocionalnega razumevanja (uvid) presega zgolj kognitivno razumevanje.</li>
|
||
</ul>
|
||
<p>Za ustvarjalne procese in tudi za integrativno psihoterapijo je odločilnega pomena oživljanje zgodnejših oblik doživljanja. Razrahljanje realitetne zapore nam daje možnost, da se vrnemo v zgodnejšo resničnost in gremo v prihodnjo resničnost. Lahko se vrnemo v ta zgodnejša stanja, ker so ta stanja ohranjena v nas. Shranjeno pa je tudi stanje, v katerem smo bili »pred regresijo«; pavšalno bi lahko rekli: »naša odrasla osebnost«. V tem smislu regresija nikoli ni totalna – razen pri organsko pogojeni regresiji. »Kasnejše« stanje vedno ostane prisotno v nas. To moramo upoštevati pri delu z regresivnimi klienti ali z regresivnimi tehnikami. Regresija je mnogopomenski pojem. Poglabljanje v IT zajema predvsem dva vidika koncepta regresije: intenziviranje čustev v regresiji in preko regresije oživljanje starih scen. Koncept poglabljanja se ne nanaša na regresijo kot obrambo in tudi ne na regresijo kot držo. Čeprav je terapevtski odnos sam regresivno obarvan (»naknadno starševstvo«), ne govorimo o poglabljanju, temveč o regresivni strukturi odnosa. Poglobitev je v terapiji zmeraj začasna in hotena. Če ima klient dovolj zaupanja v terapevta in se čuti varnega, je v stanju, da na podlagi čustvenega proučevanja svoje biografije, predvsem svojih doslej bolečih izkušenj, zrahlja nadzor nad sedanjo situacijo (svoj normalni varnostni sistem) in da znova oživi in preživi zgodnje scene. »Regresija« pri tem ne sega prav daleč nazaj: obstajajo neobvladane, čustveno nabite travmatske scene in izkušnje odraslih, ki morajo biti prav tako predelane kot izkušnje iz otroštva. Pogosto pridejo klienti tudi že sami zelo močno involvirani na srečanje, denimo, zelo besni ali v solzah. To se prej zgodi v dolgotrajnih terapijah. V takšnem primeru mora terapevt začutiti in proučiti, kako daleč je ta čustvena involviranost »spontana poglobitev« oziroma ali gre za involviranost v zgodnje scene in/ali kako daleč je to izraz akutne odnosne motnje do terapevta ali do drugih ljudi. Dogaja pa se tudi, da klient v prvi ali v prvih urah »izgubi prisebnost«, na primer zato, ker je končno »smel porušiti jezove«. To je intenzivni vstop v terapijo, terapevt mora to razumeti in delovati pomirjevalno, nikakor pa ne zaviralno. Nikakor pa terapevt v začetni fazi terapije ne sme delati v smeri, da bi sprožil takšno močno involviranost. V končni fazi terapije so redka globoka regresivna dela, lahko pa pride do intenzivnih neregresivnih čustev, na primer kot je hvaležnost, radost novega začetka ali žalovanje zaradi slovesa. Končno lahko v vseh fazah terapije nastopijo vse intenzitete čustev. Potrebno pa je dojeti kontekst, če naj jih tudi razumemo kot poglabljanje v pomenu regresivne involviranosti.</p>
|
||
<h3 class="section-title">O PSIHOTERAPEVTSKEM RAZUMEVANJU</h3>
|
||
<p>Pri predstavitvi terapevtskega procesa in terapevtskih intervencij smo se osredotočili na proces pri klientu. Pa vendar je pomembno poudariti, da v tem procesu sodelujejo celotno vedenje terapevta, njegove celotne življenjske izkušnje, profesionalna kompetenca in suverenost ( samovrednost, samoučinkovitost, mojstrstvo, avtentičnost, odprtost in širina misli, koherenca in fleksibilnost meja, lahkotnost, pokončnost, sprejemanje izzivov, modrost), njegovo terapevtsko orodje (fleksibilna strategija intervencij, diferencialna tehnika zdravljenja), njegovo znanje in osebna involviranost. S terapevtskega vidika je pomembno mesto prehoda iz reda v kaos – od kontinuitete do diskontinuitete, ki pomeni upanje za naš trud. Tukaj je točka, kjer je možna sprememba in prestrukturiranje, kajti natančno tukaj, »daleč od doseženega ravnotežja«, kjer je končno z minimalnim naključnim dogodkom odpravljena dolgoročna preračunljivost, se lahko zgodi sinergična samoorganizacija. Čeprav je kaos zmeraj nevaren, je tudi očitno neizogiben sestavni del vseh življenjskih procesov vedno takrat, kadar okamneli izmenjalni vzorci (na primer loputanje z vrati, kričanje naokrog, jok v postelji) nekega sistema trajno ovirajo razvoj boljših oblik interakcij. V tem smislu pomeni psihoterapija pomoč pri odrekanju zastarelih načinov pri preživetju v kaosu in pri razvoju novega. Kako daleč se nam terapevtom to posreči, je odvisno med drugim od našega pravilnega zaznavanja procesa: na katerem mestu neke razvojne spirale je klient sedaj? Ali je klient v fazi kaosa ali reda? Ali trpi, ker se oklepa nekega zastarelega reda, ki se sicer da razumeti iz njegove zgodbe, ki pa sedaj več ne ustreza? Kako zelo se ga oklepa? Ali popolnoma neomajno ali pa so opazna znamenja, da se toge strukture rahljajo? Pomembni vidik, ki ga tudi moramo upoštevati, je naslednji: ali z našim delom podpiramo dosedanji red, ki ga je branil klient, ali pa podpiramo v poizkusu odrekanja prav ta stari red. Včasih lahko zato šele pozneje, iz učinka spoznamo, kaj smo podpirali: del klienta, ki pravzaprav hoče naprej, ali tisti del v njem, ki se bojuje za ohranitev dosedanjega reda. Upanje ima več obrazov: tudi če je terapevt razmeroma prepričan, da bi njegova intervencija sprožila preobrat, bi moral premisliti, ali pri tem sledi le svoje lastne upe ali dela v dobro klienta. Psihoterapija je proces, ki spreminja pogled na samega sebe. Klient pa v začetku sploh nima tega cilja, temveč ima namen ohraniti svoj koncept Jaza natančno takega, kot je, vendar brez trpljenja, ki ga ta povzroča. Vse njegovo ravnovesje temelji na upanju, da je to mogoče. Klient upa, da se bo naučil doseči spremembe, ki jih sam hoče, ne da bi bistveno spremenil svoj koncept Jaza, in da bo vanj vključil še magično moč, ki jo išče v psihoterapiji. Klient brani svoje iluzije, ker vidi v njih svojo rešitev. Terapevta pogosto zaznava kot nekoga, ki napada njegovo najbolj varovano posest – njegovo podobo o sebi. Ta podoba je klientova varnost, kot jo sam zaznava. Na začetku si torej klientov in terapevtov cilj nasprotujeta, kajti ne glede na to, kako strokoven in iskren je terapevt, si terapevt želi spremeniti klientov koncept Jaza na način, ki ga ima sam za resničnega. Naloga psihoterapije je, da tako klient kot terapevt, presegata te razlike in omejitve v začetnih ciljih, saj je rešitev mogoče najti samo v medsebojnih odnosih. Čim bolj se nam posreči delati »s tokom«, tem bolj zadovoljivo se izoblikuje delo med klientom in terapevtom. Mogoče je, da psihoterapiji navidezno spodleti. Možno je celo, da je rezultat videti kot nazadovanje. Pa vendar vseeno prinese napredek.</p>
|
||
<h3 class="section-title">PREDSTAVITEV PSIHOTERAPEVTSKIH INTERVENCIJ V INTEGRATIVNI PSIHOTERAPIJI</h3>
|
||
<p>V integrativni psihoterapiji razumemo s psihoterapevtskimi intervencijami vso celoto postopkov, ki ponovno vzpostavljajo ali razvijajo omejeno korespondenco človeka, ki ni več kos samemu sebi in drugim. Odkrivanje samega sebe in življenjskega sveta, soočanje z življenjskimi strahovi in iluzijami v sedanjosti, preteklosti in prihodnosti odpirata klientu v procesu integrativne psihoterapije vedno nove perspektive. Pri tem mu lahko pridemo na pomoč z raznolikimi sredstvi (terapevtskimi intervencijami, postopki, tehnikami), mu ponudimo različne medije, ki olajšujejo potovanje k samemu sebi, obenem pa spodbujajo zdravilne procese, če obstaja motnja ali bolezen. Dobrih nasvetov, domnevanj in predpostavk o vzrokih svojih težav je verjetno klient slišal že dovolj. To mu ni veliko koristilo; morda nasveti niso bili dovolj dobri, morda je tudi on preveč zmeden, da bi kaj naredil z njimi, ali pa mu je situacija ostala nejasna. Zaradi tega je tudi prišel kot klient na psihoterapijo. Na veliko vprašanj klient ne more odgovoriti ali pa pogovor poteka nejasno. Torej mu moramo zastavljati tudi vprašanja, na katera lahko »nevede odgovori«, na primer, z mimiko obraza, kretnjami, držo telesa, načinom, kako vstopi v stik z nami, z reakcijami na našo prijaznost ali zadržanost ter z načinom, kako govori o stvareh, ljudeh in dogodkih ali o njih ne govori. V IT je posebno pomembno doumeti, začutiti, kateri medij je primeren, da stopimo v stik z določenim klientom: zelo regresivnega klienta dosežemo v določenih okoliščinah le z dotikom ali zvokom glasu, ne pa z besednim sporočanjem; paničnega ali obupanega klienta morda le s telesnim stikom. Včasih dosežemo klienta tudi tako, da pokažemo svojo pripravljenost, da bomo ohranili veliko fizično distanco, ki jo na začetku potrebuje. Včasih potrebujemo kot terapevti tudi predmete, s katerimi lahko vstopimo v stik, na primer intermedialne objekte, kot so živali iz blaga, lutke. V terapiji nemalokrat pridemo v položaj, da klient » izstopi iz kontakta«, na primer, pri kočljivih temah ali pri naših prevelikih zahtevah. To «iti iz kontakta« je pomemben kazalec za vrsto motnje in strahov klienta. Nekaterim klientom, predvsem tistim z zgodnjimi okvarami, je težko nepretrgano urejevati bližino in distanco. Iz potrebe »katapultirajo« v nenadnem aktu sile (pogosto agresivnem) spet v varnejšo oddaljenost. Tam se spet lahko vzpostavi čustvo osamljenosti in zapuščenosti. Ta nenadna in težko predhodno predvidljiva približevanja in distanciranja so lahko za terapevta zelo obremenjujoča in spravljajo tudi klienta samega v veliko negotovost. Na tem mestu bodo navedene vse najpogosteje uporabljene terapevtske intervencije v IT. V praksi jih lahko uporabljamo samostojno ali pa jih med seboj kombiniramo in/ali priredimo glede na dogodek, strukturo osebnosti in razvojne značilnosti ter posebnosti klienta, vrsto motenosti, smer zdravljenja in fazo terapevtskega procesa. Katere bodo izbrane pogosteje, pa je odvisno od profesionalne kompetence psihoterapevta.</p>
|
||
<p>Terapevtske intervencije IT:</p>
|
||
<ul>
|
||
<li>usmerjanje pozornosti,</li>
|
||
<li>ponavljanje,</li>
|
||
<li>pretiravanje,</li>
|
||
<li>asociiranje,</li>
|
||
<li>vztrajanje,</li>
|
||
<li>obračanje v nasprotno,</li>
|
||
<li>delo na govornem izražanju,</li>
|
||
<li>uporaba primerov,</li>
|
||
<li>pretvarjanje preteklosti in prihodnosti v sedanjost,</li>
|
||
<li>imaginacija – vizualizacija,</li>
|
||
<li>identifikacija,</li>
|
||
<li>dialog – igranje vlog,</li>
|
||
<li>spreminjanje vedenja – vloge,</li>
|
||
<li>delo s kreativnimi mediji,</li>
|
||
<li>delo s transfernimi in intermediarnimi objekti,</li>
|
||
<li>telesne intervencije.</li>
|
||
</ul>
|
||
<h4 style="font-family: var(--font-heading); margin-top: var(--spacing-l);">Usmerjanje pozornosti</h4>
|
||
<p>Klientovo pozornost usmerimo na občutke, misli, vedenjske vzorce, za katere terapevt meni, da so pomembni, pa čeprav klient misli, da niso ali jih niti ne doživlja zavestno.<br/>Primer:<br/>Terapevt postane pri klientu pozoren na neskladja, predvsem med ubesedenim in nebesednim izrazom, občutenjem, in vanje usmeri njegovo pozornost:<br/>»Jezite se na svojega sina, ob tem pa se smehljate.«<br/>»S čisto tihim glasom ste rekli, da boste šefu povedali svoje mnenje.«</p>
|
||
<h4 style="font-family: var(--font-heading); margin-top: var(--spacing-l);">Pretiravanje</h4>
|
||
<p>Pretiravanje uporabljamo bolj previdno, ker ima pogosto močan učinek in lahko izzove strah. Množica tehnik IT rabi temu, da bi naredili klientove fenomene bolj izrazne in sprožili podobne fenomene ter se tako približali smislu, ne da bi ga prehitro določili.<br/>Primer:<br/>T: »Nadaljuj z gibanjem nog in gibanje še okrepi. Kaj čutiš ob tem? Poznaš ta gib? Kaj ti ob njem pride na misel?«<br/>Pri terapevtskem delu je torej govor o zaznavanju in razumevanju fenomena tukaj in sedaj. Med stopnjevanjem bingljanja nog klient zmeraj bolj zaznava, da je besen. Mogoče si bo takrat upal reči terapevtu: »Jezim se na vas, ker ste me sedaj že dvakrat pustili čakati, ne da bi se mi opravičili.« Šele z zavestnim zaznavanjem gibanja z nogami spozna, da je jezen.</p>
|
||
<h4 style="font-family: var(--font-heading); margin-top: var(--spacing-l);">Vztrajanje</h4>
|
||
<p>Ta tehnika je posebej važna v primerih, ko hoče klient nekaj na hitro preskočiti ali le bežno nakazati nekaj, kar ni jasno določeno oziroma bi po mnenju terapevta lahko bilo pomembno. Pogosto pomeni vztrajanje, spoznanje in sprejemanje težav ali občutka nemoči prvi korak v neko novo smer: nekaj, kar je bilo do sedaj tabu ali čemur smo se izogibali, nenadoma zaznamo ali dopustimo.</p>
|
||
<h4 style="font-family: var(--font-heading); margin-top: var(--spacing-l);">Tehnika obračanja v nasprotno</h4>
|
||
<p>Ta tehnika izhaja iz predpostavke, da so ekstremno vedenje, čustva, misli, vedenjski vzorci le ena plat medalje, da dva nasprotna pola kratko malo sodita skupaj. Zavzemanje ekstremnih stališč ni naključje. Zato je smiselno, da se poglobimo v skrajnosti.</p>
|
||
<h4 style="font-family: var(--font-heading); margin-top: var(--spacing-l);">Uporaba primerov</h4>
|
||
<p>Če se terapevt neposredno dotakne neke zadeve, občuti klient to včasih kot tesnobo. Če ima terapevt vtis, da klient nečesa ne bi mogel sprejeti v neposredni obliki in bi se uprl, lahko uporabi primere, zgodbe, basni, mite. S tem vzpostavi distanco in tako zmanjša odpor. Meje se znižajo, odpor se razblini, povedano je lažje dojemljivo.</p>
|
||
<h4 style="font-family: var(--font-heading); margin-top: var(--spacing-l);">Pretvarjanje preteklosti in prihodnosti v sedanjost</h4>
|
||
<p>S to tehniko preprečimo, da bi klient predolgo in morda neprizadeto govoril o preteklih in prihodnjih situacijah. Zaprosimo ga, da preteklost in prihodnost pretvori v sedanjost in o vsem pripoveduje tako, kot da bi vse pravkar doživljal. Poročilo tako postane pripoved, doživeta zgodba. Oživijo zdavnaj pozabljeni občutki, čustva, misli, vedenjski vzorci. Take intervencije pogosto pripeljejo zelo globoko in jih zato pazljivo uporabljamo. Tehnike ne uporabljamo le pri zelo oddaljenih dogodkih, temveč tudi pri zdajšnjih dogodkih, pri katerih gre za situacije, ki s terapevtskimi niso povezane. To tehniko pa uporabljamo tudi pri delu s sanjami in pri terapevtskem delu glede na prihodnje situacije. Posebno kadar sta prisotna strah in brezizhodnost, lahko tehnika spreminjanja v sedanjost pripomore k lažjemu obravnavanju katastrofičnih slutenj ali konkretnih bojazni.</p>
|
||
<h4 style="font-family: var(--font-heading); margin-top: var(--spacing-l);">Identifikacija</h4>
|
||
<p>Identifikacija je sposobnost vživljanja v drugačne vloge, predstave, pomeni sposobnost prehodne drugačnosti. Identifikacija je osnova za vse igre z vlogami in tehnike dialoga. S pomočjo identifikacije lahko razjasnimo misli in dejanja. Terapevt, denimo, predlaga klientu, naj si predstavlja, kaj bi povedala stisnjena pest, če bi znala govoriti; ali pa naj postane cmok v grlu ali drevo, ki čuti korenine. Za klienta je identifikacija s pomočjo predstave pogosto nenavadna. Ta tehnika je zelo primerna tudi za delo s kreativnimi mediji in za delo s sanjami.</p>
|
||
<p>Identifikacijski objekti so lahko:</p>
|
||
<ul>
|
||
<li>druge osebe,</li>
|
||
<li>deli telesa,</li>
|
||
<li>čustva, misli, dejanja,</li>
|
||
<li>sanje, ideje, predstave,</li>
|
||
<li>predmeti.</li>
|
||
</ul>
|
||
<p>Primer:<br/>
|
||
K: Včasih si sebe predstavljam kot velik, močan vulkan, ki se ga vsi bojijo.<br/>
|
||
T: Predstavljaj si, da si sedaj vulkan… in reci: Sem velik, močan vulkan.<br/>
|
||
K: Imam strašno moč in lahko vse porušim, vsi trepetajo pred menoj. Vsak čas bi lahko izbruhnil, zato se mi nihče ne upa približati.<br/>
|
||
T: Kakšen občutek je to, biti mogočen, strašen vulkan?<br/>
|
||
K: Dober. Se mi vsaj nič ne more zgoditi.<br/>
|
||
T: Nič?<br/>
|
||
K: No ja, v bistvu sem vendar votel, lahko bi se sesul vase in iztekel… (Klient joče in reče: V bistvu je ta moja moč le fasada.)<br/>
|
||
T: V resnici ste čisto drugačni, krhki in ranljivi?<br/>
|
||
Tehnika identifikacije je zelo primerna za terapevtsko delo pri odporu. Omogoča spoznavati odpor in razreševati stare, zatrdele vzorce. Kadar klient ne more z določene točke, ga prosimo, da se identificira s trenutnim ozračjem, občutjem, na primer, ko klient reče: »Okoli mene je zid, ne morem čezenj, čeprav si vsakič rečem, da bom tokrat vsaj pogledal tja čez, okoli mene je prava zmešnjava,« mu lahko predlagamo, naj postane ta zmešnjava. V nadaljevanju lahko izdelamo načrt, ob kakšnih pogojih bo zid lahko popustil. Odpor razumemo kot obrambo pred strahom, da ne bi postali preplavljeni s čustvi, ki ne morejo biti premagana, in s tem tudi kot obrambo pred strahom do sprememb. V določenem življenjskem kontekstu so bile obrambe življenjsko potrebne. Ko pa ne reagirajo na spremenjene življenjske razmere, temveč so toge, nefleksibilne, trde še naprej, ovirajo živahnost in razvoj človeka. Za delo pri odporu oziroma raztapljanju odpora je pomembno, da:</p>
|
||
<ol>
|
||
<li>akceptiramo odpor, da ga sprejmemo, da imamo spoštovanje pred odporom in smo pazljivi z našo interpretacijo o obrambnih strukturah. Res pa je težko vedno sprejeti odpor, ko vidimo, kako od zunaj deluje samouničujoče.</li>
|
||
<li>Razumevanje odpora pomeni, da ga imenujemo, razjasnimo, ga okrepimo in da pustimo, da v svoji nastajajoči zgodovini scensko oživi. Odpor naj bi bil, če je le mogoče, ogovorjen in konkretiziran, sprva neodvisno od tega, kako se kaže ali v čem se pusti ujeti. K razumevanju odpora, blokade spada tudi sprejeti dejstvo, da meje obstajajo in da ni vse mogoče, torej ne zgolj sprejeti klientov »ne še« ali »ne tako«, temveč mogoče tudi »sploh ne«. Največji učinek je lahko v tem, da skupaj žalujeta. In lahko se zgodi, da bo prav tedaj trda struktura popustila.</li>
|
||
<li>Ustvarjanje varnosti<br/>
|
||
K ustvarjanju varnosti sodi to, da terapevt za vsakega klienta posebej razvije občutek za hitrost, obliko in količino. Klient potrebuje zadostno število izkušenj, da se lahko približa tistemu, kar mu je sedaj težko, začutiti mora varnost glede trajnosti in stabilnosti terapevtskega razmerja. »Še naprej me bo marala, tudi če jočem/ stresam svojo jezo nanjo/ če ne napredujem/ če ponovno razvijem psihosomatske simptome.«<br/>
|
||
Dobra možnost pri terapevtskem delu zoper odpor obstaja tudi v tem, da kadar je nekaj pretežko, to olajšamo – »znižamo valove«.<br/>
|
||
Primer:<br/>
|
||
K: Svojemu očetu tega ne morem povedati.<br/>
|
||
T: Ali bova vadili po vlogah?<br/>
|
||
K: Tudi tega ne morem.<br/>
|
||
T: In če sedem poleg tebe?<br/>
|
||
K: Potem ni tako hudo, a še vedno ne morem povedati.<br/>
|
||
T: Naj jaz govorim namesto tebe?<br/>
|
||
K: Ja, to bi bilo dobro, toda jaz sem pozabila, kaj sem mu nameravala reči.<br/>
|
||
T: Jaz sem si zapomnila.<br/>
|
||
Druga možnost razvijanja občutka varnosti je v tem, da si strah in bojazni ogledamo od blizu: kolikor bolje nekaj poznam, toliko bolje si lahko to razlagam. Nekateri strahovi se lahko omilijo takoj, ko postanejo jasni in znani. S kreativnimi mediji, z identifikacijami in/ali v igrah vlog je moč strahove dobro razjasniti. V primerih deficitnih izkušenj, manjkajočih priložnosti, pomanjkanja eksperimentiranja, vaj, naletimo pogosto na odpor, ki morda ne more biti rešen zgolj zato, ker je napaka v spodbudi, na primer, da se terapevt omeji na en medij (na primer »samo na govor« ali »samo na gibanje«) ali na set. Določene izkušnje so lahko vzbujene ali se razvijejo samo v določenem okolju, denimo, delo še z drugimi mediji, igra vlog, drugi seti, kot skupinska terapija namesto individualne ( to se tiče profesionalne fleksibilnosti terapevta). V nekaterih okoliščinah je primerno, da terapevt sam prevzame odgovornost in da klienta kljub sedanjemu odporu ( kratkoročno oropan svojega strahu) vseeno »prisili« k zadovoljstvu: pravimo, da včasih pomaga »sunek vetra z vedrega neba«, dokler namreč terapevt ve, da klient zna plavati, da mu od strahu ne bo zastal dih in da mu lahko vsak trenutek ponudi roko. Pri tej vrsti ukrepov naj bo obema jasno, da gre za resnično anahronistični odpor, ki je že preživet, a vztrajen in skrajno pust.<br/>
|
||
Primer: Sedaj pokliči! Jaz bom počakala v sosednji sobi. Vem, da to lahko storiš!<br/>
|
||
Manj drastično je, če odgovornost za skok prevzameta oba, terapevt pa vliva klientu pogum, da prevzame tudi tveganje.</li>
|
||
</ol>
|
||
<h4 style="font-family: var(--font-heading); margin-top: var(--spacing-l);">Dialog – igre z vlogami</h4>
|
||
<p>K tehniki dialogov – iger z vlogami (tehnika »praznega« stola) sodijo tudi vse tehnike psihodrame. Predpostavka za vse tehnike je identifikacija: le če sem sposoben vživeti se v drugačne vloge, predmete, dele telesa in podobno, lahko vzpostavim smiselni dialog z medsebojnim pogovorom, pojasnjevanjem, zbliževanjem. Kadar delamo s tehnikami vlog, se neposredno dogaja nekaj drugega kot pri sami pripovedi. Z identifikacijo klienta z nasprotno osebo, s katero je v stiku in razglablja pri igri z vlogami, lahko klient to osebo občuti in doživi. Denimo, ko se klientka identificira s svojo ubogo, večno depresivno materjo, se nenadoma zave, kolikšno moč jej daje ta vloga. Ali pri igri z vlogami poskuša izraziti občutke, ki jih je do sedaj skrivala. Na primer, da ima nekoga rada, v komplementarni vlogi pa izve, da ga je do sedaj le zapostavljala in se izogibala potrebnemu medsebojnemu pogovoru. Ali pa spozna užitek, ki ji ga daje trma. Mnogi klienti v »tuji« vlogi naravnost oživijo, kajti le-te vedno vsebujejo del njih, del, ki ga do sedaj ni bilo možno integrirati. Igra z vlogami daje zelo raznolike možnosti. Klient lahko igra prizore iz svojega življenja, s tem oživlja ozračje in konkretizira spomine. Lahko se poglobi v čustva, ki jih je do sedaj odrival. Ali pa igra situacije iz sedanjosti, ki jih ni mogel obvladati. Ali pa »iznajde« vloge, ki bi jih rad dosegel. Tudi terapevt ima nešteto možnosti pri oblikovanju vlog. Lahko, denimo, podpre klienta, ko se pripravlja na vlogo (s konkretiziranjem, pojasnjevanjem, intenziviranjem s pomočjo že opisanih intervencij), postavi se h klientu, zato da bi ga podprl, mu pomagal pri pripovedovanju, česar si mogoče klient ne upa niti pomisliti, kaj šele izreči. Terapevt pa lahko tudi sam prevzame neko vlogo, jo oblikuje itd.</p>
|
||
<h3 class="section-title">POMEN PREHODNIH OBJEKTOV</h3>
|
||
<p>Intermediarni objekti so mostovi, pomočniki za vzpostavitev povezave, še posebej, ko neposredna komunikacija ni mogoča. Prehodni objekti so predmeti, ki so praviloma mehki in oprijemljivi, ki so dosegljivi ter so povezani s prijetnimi izkušnjami. Ti predmeti imajo v otroštvu nalogo, da ublažijo in omogočajo preživeti frustracije, ko je otrok sam, in so tolažilni. V razvojni psihologiji so prehodni objekti opredeljeni kot »tolažitelji«, kot zaupniki, kar otrok mora imeti pri sebi, da zaspi, da prenese odsotnost matere: krpa, medvedek, jopica, ki diši po materi, slika psa, živa želva itd. Intermedijski objekti so kot mostovi, pomagala, ki pomagajo navezovati vezi, kadar ni možna medčloveška komunikacija. Prehodni objekti so pomembni tudi pri terapevtskem delu, med drugim lahko tudi zelo konkretno ponazorijo stabilnost v odnosu (emocionalna varnost, ponotranjeni odnos, občutek večje avtonomije). V IT jih uporabljamo v dvojni funkciji: da bi navezali in obdržali vezi med klientom in terapevtom ter da bi klientu pomagali pri zgodnjih spominih in scenskih doživljanjih. Navezujoč se na pripoved klienta o določeni temi, lahko vprašamo, ali se spominja, kaj je imel za tolažbo, s čim je lažje zaspal, kaj je občutil ob odhodu matere, očeta itd. Spomini postanejo konkretnejši in živi, če si klient predstavlja, kakšen je bil zajček (otip, vonj), ko ga je mama oprala, ko se je izgubil, ko je bil podarjen. Scenski spomini se še poglobijo, če zajec »živi« in ga prinese k terapiji. Zajec postane intermedijski objekt, ko sprašujemo, kako se je klient z njim igral, kaj mu je govoril, kaj mu je on odgovarjal, kaj je mati spraševala zajca, kadar ji sin ni hotel odgovarjati. Prehodni objekti pa niso le plišaste živalce. Neka klientka je pripovedovala, da je iz strahu pred dedkom zvečer oživljala zavese, omare in druge predmete, da ne bi bila sama. Pomembni prehodni objekti so tudi palec, prijemanje za nos ali uho, sukanje vogala posteljnine. Potreba po prehodnih in intermediarnih objektih zelo jasno kaže na deficite. V medosebnih odnosih med klientom in terapevtom so intermedijski objekti pomembni, kadar obstaja bojazen, da bo stik pretrgan, ali kadar nečesa ni mogoče izgovoriti; takrat lahko pomagajo in so lahko most k nastajanju odnosa. Včasih si lahko terapevt in klient preko prehodnega objekta povesta nekaj, česar (še) ni mogoče izreči, sprejeti neposredno. Včasih je prehodni objekt skupaj popita kava ali čaj v tem smislu: Razumem vaš strah pred vsem tem, čaj je v tem trenutku edina možnost, da sva skupaj, to daje dovolj varnosti in potrebno distanco. Pri terapevtskem delu tudi kreativne medije razumemo kot intermedijske objekte. Prehodni objekti so predvsem v fazi regresije pomembni, kadar si klient še ni dovolj na jasnem, da lahko odnos vztraja določen čas. Po eni strani ga prehodni objekt tolaži, po drugi pa mu pomaga preživeti neko dozdevno dolgo obdobje: v fazi regresije se zdi, na primer, pet dni do naslednjega termina težko pregledno dolgo obdobje.</p>
|
||
<p>Primer:<br/>
|
||
Ustvarjanje varnosti: Klient si lahko od terapevta nekaj sposodi: knjigo, kaseto, plišasto živalco. Klient dobi telefonsko številko terapevta, da ga lahko pokliče tudi med počitnicami, dogovori se o tem, koga še lahko pokliče za pomoč, o nadaljnjih terminih. Paziti je potrebno, da »prehodne« ponudbe ustrezajo obema in ne povečujejo odvisnosti klienta. Ne smemo jih vsiljevati. Prav tako jih ne smemo uporabljati, da bi z njimi preprečili, na primer, slovo, žalovanje in podobno.</p>
|
||
<h3 class="section-title">TEHNIKA PANORAME</h3>
|
||
<p>Človek bi moral v tem, kar ve o sebi, imeti na voljo spomine na otroštvo. Zato ni pomembno raziskovanje otroštva in mladosti, pozabljenega, potisnjenega samo z vidika patogeneze, da bi torej prišli do zavesti o obremenjujočih in škodljivih vplivih, ki imajo za posledico motnje vedenja ali osebnosti, temveč je to raziskovanje veliko bolj pomembno z vidika zdravja (salutogeneza v IT), torej kot vedenje (znanje) o »dobrih izvorih« lastne biografije. Benigne otroške izkušnje, izkustva varnosti, trdnosti, veselja, igre in praznovanja, določajo naš življenjski občutek. Pomemben instrument, ki povezuje diagnostične in terapevtske vidike (teragnostični instrumentarij v IT), in ga je razvil Petzold ter rabi klientu za dostop do pozitivnih socializacijskih vplivov, ki odpirajo osebnostne vire, je metoda Življenjske panorame oziroma Triplastne panorame kariere, ki zajema pozitivne, negativne in deficitarne vplive. Pri Življenjski panorami, pri Panorami zdravja in pri Panorami bolezni ter pri Triplastni karierni panorami, klient slikovno upodablja:</p>
|
||
<ul>
|
||
<li>verigo kritičnih dogodkov, rizične faktorje in negativne življenjske dogodke,</li>
|
||
<li>verige zaščitnih, podpornih, ozdravljajočih vplivov v njegovem življenju,</li>
|
||
<li>podaljšane izkušnje primanjkljajev, verige deficitov glede na socialno okolje.</li>
|
||
</ul>
|
||
<p>S tem instrumentom panorame omogočimo razumevanje konfliktnih polj, konfliktnih jeder, konfliktnih konstelacij in tudi deficitov ter travmatiziranja oziroma motenj in diferenciranja. Uporaba panorame rabi za podporo klientu, ko razlaga svojo življenjsko pripoved, ki se dotakne klienta. Usoda in trpljenje klienta pa se na svojevrsten način dotakneta tudi terapevta, ki pri tem uporabi svojo poklicno in življenjsko modrost. Klientu lahko ponudimo vzpostavitev »poskusne scene« iz upodobljenega gradiva in poizkus »poskusnega insceniranja«, na primer, ponudimo »prazni stol« ali »izmenjavo vlog«.</p>
|
||
<h3 class="section-title">VPRAŠANJE DOTIKA V INTEGRATIVNI PSIHOTERAPIJI</h3>
|
||
<p>Telesni dotik in intervencije so sestavni del psihoterapevtskega dela v IT, saj je osrednji koncept IT telesnost in korespondenca. V kolikšni meri dojamemo, da in kako zelo so zgodnji temeljni odnosi in s tem tudi temeljne poškodbe povezane s telesnostjo, v tolikšni meri moramo tudi integrirati v našo terapijo telesni vidik odnosov. Le tako ne bomo tvegali, da bi nastale nove razcepitve ali ponovna brezodnosnost. Telesni koncept IT poudarja, da so vsi naši odnosi, naši stiki pravzaprav telesni. Medij stika z našim okoljem je naše telo, posebno naša koža. Naše telo je temelj in hkrati model za vse izkušnje meje. Toda tudi drugi čutni organi, predvsem oči, se dotikajo in razmejujejo (stik z očmi, odklonilen pogled, srečanje s pogledi). Vse te telesne funkcije so bolj ali manj močno pod vplivom medčloveških odnosov in tudi vplivajo nanje. Telesne funkcije lahko s tem izrazijo neposredno ali posredno, simbolično motnjo v odnosih (na primer: »Ko jo vidim, me začne mraziti«; »Pred vsakim izpitom dobim drisko«.). Česar človek ne more izraziti v odnosu do sveta (na primer žalost) ali ne more aktivno spremeniti (na primer z jezo, gnevom), se v določenih okoliščinah izrazi v njegovem telesu ali na njem. Fundamentalni del naše vzgoje (socializacije) se dogaja v obliki nadzora telesnih funkcij: sedenje pri miru, da se ne pretepaš, ne rigaš, vzdržuješ pravilno distanco najprej kot telesno razdaljo, kasneje tudi simbolično z nagovorom, izbito besed in podobnim. Tudi naša identiteta, »kdo smo«, kakšno vlogo igramo, se izraža telesno z načinom, kako se gibljemo, kako govorimo, se oblačimo. Celoto teh socialno pogojenih načinov vedenja imenujemo v IT »socialno telo«. Torej ni interakcije brez telesa! Izrazno vedenje človeka je v veliki meri podrejeno socialnim vplivom (socialne samoumevnosti, ki jih niti ne dojemamo kot norme) in nezavedni »socialni okužbi«; denimo: »Tiho moram biti zaradi sosedov«, »Žalost sicer lahko občutim, a je ne smem pokazati, da ne bi vznemiril svoje matere«. Nerešeni notranji konflikti ( na primer konflikt med »udariti« in biti »ljubezniv«) se pogosto izražajo v telesni obliki ( na primer »ohromitve«). Telesni spomin v IT ni »drugačen spomin«, temveč pomeni spominske sledi telesnih dogodkov. Kajti spomin ne vsebuje le podob in tonov zaznanega prizora ter besed ali stavkov, temveč tudi k prizoru pripadajoče telesne občutke, napetosti, gibalne impulze ali impulze za dejavnost in zadržanja. Povezava med prizorom in telesnimi občutki se lahko izgubi, izrine, pozabi ali avtomatizira, telesni impulz, telesni občutek pa se lahko ohrani. »Spomin pesti«, ki se izraža v bolečini, je v terapiji zelo pogosto izhodišče za rekonstrukcijo, ponovno doživetje celotnega prizora z vsemi deli občutka in s tem povezanih možnosti za rešitev napetosti in blokade.</p>
|
||
<h4>Kaj so telesno terapevtske intervencije?</h4>
|
||
<p>Telesni stiki se v IT kažejo po eni strani bolj kot funkcionalni dotiki v okvirih telesno terapevtskih intervencij, po drugi strani pa tudi izhajajo neposredno iz odnosa med terapevtom in klientom, iz doživetja stika. Kadar klientu, ki mi pove, da »čuti neznosen pritisk v prsih«, vendar ga ne more »pokazati«, pritisnem svoje dlani na prsni koš, postane njegova senzacija bolj izrazita. Ali na primer, kadar klienta, ki ima izredno močne krčevite bolečine v vratu, prosim, da drži vrat še bolj togo ali pa mu rečem: »Sedaj se bom dotaknila vašega vratu, prav? In če vam bo kakorkoli neudobno, prosim, povejte. Kako se počutite?« In če klient, denimo, odvrne: »Mislim, da…«, bi bila moja intervencija: »Aha, mislite! Začnite premikati glavo v desno in levo stran (in mu pomagam, tako da mu z rokami premaknem glavo v levo in v desno), tako boste lažje prišli ,ven iz glave'.« V resnici jih namreč razdraži to, da bi premikali glavo L - D in še razmišljali ob tem. V tem primeru z gibanjem glave klientu pomagamo priti iz razmišljanja v stik s čustvovanjem, nima pa to zveze z regresijo. Ali ko mlada klientka govori o strahu pred stiki, pred dotikom, pred življenjem, in pripoveduje o očetu, ki ji ni dovolil, da je živa, in da se zato še sedaj nadzira in je na preži, da se ne bi izrazila, jo povabim, da lahko pride bližje k meni: »Lahko sedeš bližje k meni, kolikor želiš.« In ko odkima, ji predlagam: »Dovoli, da pridem jaz bližje k tebi.« Sedem k njej in jo primem za roko. Klientka se zdrzne in vprašam: »Kaj ti moj dotik pomeni?« »Prosim, povej mi ali vsaj pokaži.«</p>
|
||
<p>K: »Strah me je.«<br/>
|
||
T: »Pokaži to!«<br/>
|
||
Klientka odmakne svojo roko.<br/>
|
||
T: »Kako se počutiš?«<br/>
|
||
K: »Ne želim nič čutiti. Potem se izgubim. Moram imeti vse pod kontrolo.«<br/>
|
||
T: »Veš, jaz te nočem razbremeniti kontrole, saj vem, da je kontrola tvoj najstarejši poznani (domači) prijatelj. Lahko pa ti pomagam, da spoznaš sebe, svoje želje in da začutiš svoje potrebe. Potem te lahko tvoje potrebe zaščitijo pred preveliko kontrolo. Želiš to?«</p>
|
||
<p>Telesni dotiki iz odnosa pa se kažejo neposredno, iz doživetja stika terapevta, iz intenzivnih senzacij in čustev klienta, njegovega strahu, izgubljenosti, besa, žalosti ali veselja, torej iz čustvene prizadetosti. Čisto spontana človeška kretnja je, kadar primem klienta, ki je v scensko doživetem slabem soočenju s svojo materjo jokal od žalosti in izčrpanosti. Vendar si moram biti kot terapevt na jasnem o pomenu le-tega in o možnih posledicah! Velikokrat se znajdemo v tabuiziranem področju telesnega stika. Zdravniki, kozmetičarke in pripadniki podobnih poklicev smejo imeti telesni stik le tako daleč, dokler ostaja »brez odnosa«. Ortoped, ki bi svojega pacienta po preiskavi pobožal po hrbtu, bi pacienta prav gotovo zmedel. V naši kulturi smo podvrženi močnim omejitvam telesnega stika in ustreznim blokadam. Čeprav bi bilo treba obžalovati to odtujenost, moramo računati na to pri naših klientih. Telesni stiki so stiki bližine, ustvarjajo intimnost. Ustrezni so samo, če in dokler ta bližina ustreza odnosu med klientom in terapevtom, če to oba želita. Vsi telesni stiki pomenijo tako priložnost kot tudi travmatizacijo terapevtskega odnosa. Zahtevajo posebno terapevtsko občutljivost. Mnogi klienti, posebej s hudimi prizadetostmi, trpijo zaradi zgodovine telesnih nedopustnih posegov in mejnih poškodb, ki so delno nasilne in / ali seksualne narave. Ti klienti so lahko prizadeti ali prestrašeni zaradi »naivnega« (napačen trenutek, napačen način) telesnega stika terapevta. Včasih morajo celo svoj strah razcepljeno izraziti v obliki telesne otrplosti, da tako ne postavijo na kocko terapevtskega odnosa. Včasih pa lahko takšna »strokovna napaka« deluje tudi pozitivno, da terapevt uvidi telesno otrplost zaradi »prezgodnjega« dotika in tako lahko nagovori zasute, odcepljene klientove občutke ter tako dolgoročno omogoči terapevtsko delo na njih. Vsekakor je priporočljivo natančno zaznavati in klienta rajši enkrat več kot enkrat premalo vprašati, ali mu dotik ugaja in ali mu tako ugaja! Posledice nepredelanega »transferja terapevta« so na področju telesnega stika posebej usodne, kadar terapevt iz lastnih potreb po telesni bližini (»resnični stiki so samo telesni«) ali iz svoje narcistične potrebe (»Jaz sem vendar najboljši oče/ terapevt«) vsiljuje svojo bližino ali če telesno bližino – ne da bi opazil – napravi za cilj terapije. Tudi transfer klienta je lahko prav na telesnem področju posebej težak: kadar klient ne more razlikovati svoje intenzivne želje po bližini in varnosti od želje po seksualnem stiku, pri telesnih stikih ne bo prišlo do pomiritve, temveč do vzburjenosti ali otrplosti, podobno temu, kar je klient verjetno doživljal v svoji osebni zgodovini. Pri terapevtskem delu s telesnim kontaktom se gibljemo po ostrini noža: odločna odklonitev bo klienta vrgla nazaj, še tako previdno nagovarjanje seksualiziranih želja pa bo njega in terapevtski odnos še bolj zmedlo. Psihoterapevt mora tukaj zelo natančno zaznavati svoj lastni mir ali vznemirjenost, da najde primeren stik.</p>
|
||
<h3 class="section-title">GIBALNA INTEGRATIVNA TERAPIJA</h3>
|
||
<p>Kakršnekoli motnje v človekovem zdravju, ne glede na to, kakšne vrste so ali kako so nastale, težijo k dezintegraciji človeka. Motnja se vedno odslikava v delovanju na celoto, zato mora tudi terapija biti usmerjena na človeka kot celoto, pri čemer lahko upamo, da bodo pozitivne spremembe na eni ravni izzvale ozdravljenje celotnega organizma. Pri utrjevanju terapevtskih ciljev je potrebno imeti v mislih zahtevo po visoki stopnji identitete in samoregulacije, v klasičnem antropološkem terminu torej – visoko stopnjo avtonomije in svobode, in – zahtevo po dobrih stikih z življenjskim svetom. Če se med terapijo ugotovi pri klientu, da je premalo senzibilen, ekspresiven in fleksibilen ali celo mišično zakrčen, potem je jasno, da se ni sposoben sprostiti, prepustiti, zato z različnimi terapevtskimi vajami delamo z njim na tem, da bi dosegel senzibilnost in bil sposoben psihofizične sprostitve, ali pa delamo postopno desenzibilizacijo, trening samopotrjevanja. Lahko mu predlagamo bimodalno terapijo (ples, dihalne vaje, taoistične vaje, energetske vaje, jogo, kultivirane vzhodnjaške borilne veščine kot aikido, tai chi, kung fu), torej opogumljamo klienta, da sam (zavestno, ustvarjalno in samoodgovorno), v organizirani skupini ali v bimodalni terapiji s terapevtom naredi nekaj zase, da eksperimentira in poskuša nove možnosti vedenja, kar skoraj po pravilu pripelje do tega, da so terapevtski cilji hitreje doseženi. Temeljni cilj gibalno terapevtskega dela v IT je obujanje zavesti o telesu (naša lastna zgodovina nam je v določeni meri pisana na telo), samoregulacije in psihofizične sprostitve. Psihofizični trening sproščanja pogosto deluje kot podlaga za osvobajanje napetosti, vendar ne moremo zaobiti ubesedene predelave problemov, ki so vzrok te napetosti. To pomeni, da je ponavadi nujno potrebno tudi psihoterapevtsko, na konflikte osredotočeno delo, ker se sicer globoko zakoreninjene zakrčenosti ne morejo trajno razrešiti. Samo globinska predelava, na primer, globlje ležečih anksioznih problemov ali zavrte agresivnosti, lahko omogoči, da se psihični mehanizmi, ki peljejo k somatizaciji, onemogočijo in da tako pride do dolgotrajne spremembe, preobrazbe. Pri tem lahko torej uporabimo sprostitveni trening kot suportivni in razreševalni moment. Obenem pa je potrebno seveda delati tudi na globlje ležeči problematiki.</p>
|
||
<h3 class="section-title">PRIPOVEDOVANJE ZGODB V IT</h3>
|
||
<p>Zgodba, legenda, pripovedka je v psihoterapiji namenjena temu, da obogati človekovo življenje, mu pomaga, da si pojasnjuje svoja čustva, da razvija svojo modrost in poišče življenjski smisel. Zgodba mora biti uglašena z njegovimi strahovi, notranjimi konflikti in prizadevanji; priznavati mora njegove težave in hkrati nakazovati rešitve problemov, ki ga mučijo. Večina zgodb govori o dobrem in zlu, ki imata oba(!) svoje čare. Preden se terapevt odloči za zgodbo, se mora s klientom uglasiti ter zgodbo opremiti s podobami (plastični način pripovedovanja), ki v klientu sprožijo odziv. Višja logika(!) ustvari povezavo med stvarnostjo in domišljijo ter razkrije, kako lahko dva svetova prideta skupaj: bodisi tako, da ju združimo v sami zgodbi, ali pa tako, da zgradimo most med svetom v zgodbi in stvarnim svetom klienta.</p>
|
||
<h3 class="section-title">POJEM VLOGE IN PRIZORA (SCENE) V IT</h3>
|
||
<p>Integrativna terapija se manifestira tudi v psihodramski tradiciji (Moreno). Naše življenje in vedenje si lahko poenostavljeno predstavljamo kot igro na odru. Pojem vloge združuje »zunanje«, to je socialno pričakovanje, in »notranje«, to je individualno predstavo ter presega ločitev med obema, saj vloge človek uteleša (na primer, kot učiteljica moram ustrezati določenim pričakovanjem glede znanja, prilagodljivosti, odprtosti in kontaktne sposobnosti, toda v osebni spontanosti in kreativnosti, ki ga spodbuja tudi psihodrama, pa imam znaten »manevrski prostor«). V IT je posebno pomembno ukvarjati se s tem, do katere meje se klient počuti kot glavni igralec, ali je sploh avtor svojega življenja in v kolikšni meri to je ali bi ga lahko bil. Koliko razvojnih možnosti, kolikšno lastno odgovornost in iniciativo ter perspektivo prihodnosti ima ali bi jo lahko imel? Kako zelo se doživlja kot »gonilo nagonov« ali »kapitan brez ladje«? V IT pojem vloge nima pomena »napačno, slepilo, maskirano«, kot je pogosto v pogovornem jeziku, temveč vloge predstavljajo prvo orientacijo v dogajanju glede odnosa med osebami. Če smuknemo v vlogo drugih, smuknemo v njihovo kožo; torej ne zajamemo le njihovih posameznih lastnosti. Identifikacijo lahko ponazorimo v igri vlog s praznim stolom. Lahko se identificiramo tudi z določenimi posamičnimi vidiki partnerja v odnosu, z njegovimi potrebami, z njegovim besom. Z identifikacijo lahko odnosne konflikte in notranje konflikte «preprosto« simbolično izrazimo in jih poskušamo razumeti v življenjskem kontekstu in zaporedju, da se jih lahko osvobodimo in prerastemo.</p>
|
||
<h3 class="section-title">TERAPEVTSKO (PSIHODRAMSKO) DELO S PRAVLJICO V IT</h3>
|
||
<p>V IT uporabljamo pravljico (pravljica je neposredni nosilec projekcije) tudi kot klinično gradivo v obliki psihodrame, kjer klient prevzame eno ali vse vloge in lahko predeluje svojo »dramo« s pomočjo »praznega stola« z identifikacijo na ravni fantazije. Gre za dramatiziranje psihičnih konfliktov tu in sedaj. V človeku se lahko katarzično sprostijo zatrti in izrinjeni afekti. V psihodrami lahko storimo to, česar sicer v realnosti nimamo poguma storiti. Življenjska situacija in situacija v pravljici Zelo pomembno vlogo pri vpeljavi psihodrame odigra ogrevanje, ki je potrebno za razgradnjo strahu, zgraditev zaupanja – tako da se klient sploh odloči, ali bo predstavil svoje probleme. Ogrevanje pa rabi tudi za to, da se pri klientu vzbudijo čustva. Gre za to, da se poiščejo k tem čustvom ustrezne situacije, in s tem se začne lastna psihodrama. Pogosto je dani prizor le predhodnik lastne drame – kolikor se med »igranjem« klientu »odpre«, da prav to situacijo, ki jo doživlja s sedanjim partnerjem, že pozna iz svojega odnosa: oče-mati-brati-sestre. V takem primeru se potem »na novo« zgradi prizor in se ponovno preživi nekončana situacija iz preteklosti. Psihodrama v IT pa daje tudi možnost poiskati alternativne rešitve in jih preizkusiti v terapevtski igri vlog. K tehnikam psihodrame v IT sodi tudi menjavanje vlog in podvojitev oziroma pomožni Jaz, to pomeni, da terapevt ali član skupine, kadar gre za skupinsko obliko terapije, izgovarja neizgovorjene misli in občutke glavnega igralca. Pri tem stoji za njim ali ob njem. To je lahko tudi neustrezno, nevarno v primeru, če to doteka v klienta kot tuj material(!). Če pravljico psihodramsko obdelamo, lahko ugotovimo, da tudi tu pride do veljave pozabljeno ali izrinjeno, kar se potem v prizoru na novo predela. Namesto prizora iz pravljice stopi v prostor scena klienta iz preteklosti (ali iz sedanjosti). Prav tako dobro pa lahko učinkuje doživljanje pravljice same – v obliki , ki jo da klient, zaključevanje nekončane situacije. Dobiček za klienta je v tem, da izkusi, kje sedaj stoji. Od tod naprej lahko gre v smeri, ki ustreza njemu. Od tod lahko raste. Sprememba se zgodi potem, ko nekdo postane to, kar je, in ne, če poskuša postati to, kar ni. Od tod lahko doživi svoje možnosti – lahko so popolnoma drugačne kot v tradicionalni obdelavi pravljic. Lastno oblikovanje in tradicionalna oblika pravljice V IT nam ne gre za to, da bi trdne oblike pravljice obdržali. Ne gre za zvesto ponovitev pravljice, temveč za to, kako klient sedaj zazna osebo in njeno usodo spelje do konca. Zato lahko kliente tudi spodbudimo, da pravljico od tam, kjer so jo začutili, do konca dosanjajo, doživijo ali napišejo tako, kot njim ustreza. Vse to pa ne izključuje možnosti, da ne bi kdaj, kadar je potrebno, kliente soočili s tradicionalno formo. To lahko pelje k temu, da klient zazna, kako enostransko, nepopolno ali manipulativno se vede!</p>
|
||
<h3 class="section-title">POMEN GLASBENE TERAPIJE V IT</h3>
|
||
<p>Sodobna družba gleda na glasbo na dva načina: kot na umetnost in kot na reklamni izdelek. Potrebno je, da glasbo, glas in zvok pogledamo še z enega vidika, namreč, kot moč univerzalne energije. To energijo so v starih civilizacijah zelo spoštovali. Fizični zvok je bil zanje zunanji, slišni učinek notranje preobrazbe. Kako torej nevidna moč zvoka deluje na nas? Glasba je strukturirana resničnost, saj jo lahko ne le slišimo, temveč tudi občutimo s celim telesom, in kot taka ima močan terapevtski učinek. Vibracije zvoka lahko spremenijo vzorce naših možganskih valovanj v stanje globoke psihofizične sprostitve ali pa ti vzorci prerastejo v ustvarjalno svobodo in intuitivni navdih. Glasbeni terapevti pravijo, da ne more obstajati enotna glasbena »apoteka«, saj ista glasba lahko vzbudi različna čustva pri različnih ljudeh, saj ima vsak človek individualne občutke zaradi različne socializacije v glasbi in različne osebne izkušnje. Obstaja pa neke vrste nevarnost za glasbene terapevte, če menijo, da imajo pred seboj medij, ki je univerzalen (»saj ga lahko vsi govorijo in razumejo«); a v terapevtskem odnosu pogosto vidimo, da ga vsi ne razumejo enako, zato je potrebno o tem spregovoriti še v feedbacku, še posebej, kadar gre za pomembno temo. Če pa je namen glasbe le sprostitev in uživanje, potem pogovor kasneje ni potreben. Glasba združuje ljudi. To je tudi polje projekcij. Denimo, glasbeni terapevt pogosto igra skupaj s klienti. Kot terapevt je lahko involviran s svojimi občutki v glasbi, kajti glasbeno dogajanje spodbuja občutke, ki bi lahko bili tudi projekcija: na primer, če je prijetna glasba - torej zbližajoči zvoki - imata morda oba, terapevt in klient, dobro izkušnjo, in to lahko pelje k stanju, ki pomeni: » razumela sva se«, pa čeprav v resnici za to ni podlage. Težava je tudi v tem, da včasih ne najdemo besed ob glasbi, ki jo doživljamo; zato je pomembno, da iščemo pravilne besede, ne le ostanemo pri tem, da je to »lepa glasba«. Pomembna je torej diferenciacija občutkov, percepcij. Prednost glasbe pa je v tem, da je brez besed. Lahko torej najdemo ozračja, razpoloženja in stanja iz zgodnjih faz razvoja, torej lahko skozi glasbo pridemo v stik s preverbalnim stadijem razvoja. To pomeni, da lahko sporočamo (komuniciramo) neke zgodnje situacije iz svojega življenja, za katere še ne najdemo besed. In morda preko izkušnje z glasbenim sporočanjem najdemo te besede – kot odrasla oseba. Primeri: Izbira instrumenta v delu s pari je izredno pomembna. Dominantni partner ponavadi izbere po jakosti močnejši instrument, drugi pa nekaj tihega, zato jima terapevt pozneje po takšnem glasbenem dialogu naroči, naj sedaj zamenjata instrumente. Če želim za klienta igrati podpirajočo glasbo, in on, denimo, izbere flavto, vzamem jaz kot terapevt nekaj, kar to podpira, in če ne najdem začetne glasbe, mu dam » potujočo preprogo«. Če nekdo igra le monotono, ga poskusim » sprovocirati« z nečim zelo različnim od tega, kar on igra, to je lahko provokacija in/ali pa tudi spodbuda zanj, da bo iskal nove perspektive zase. Če terapevt nenadoma neha igrati, lahko opazuje, kaj bo naredil klient, na primer, ali bo dovolj močan, da bo nadaljeval z igranjem, ali pa še vedno potrebuje spodbudo s strani terapevta (z njegovim igranjem). Glasba je ogledalo dveh ali več ljudi, ki igrajo skupaj, odnosa v igranju, in ogledalo, kaj se dogaja v skupini, na primer, kje je razporejena moč. V glasbeni terapiji IT obstaja tudi možnost zamenjave vlog (zdravilna pomoč), ko se terapevt preko glasbe postavi najprej v neko drugo vlogo in šele nato nadaljuje pogovorno terapijo v smislu IT. Glasba je resnični medij – most med ljudmi in - tudi varstvo, saj ni potrebno iti takoj neposredno v stik, ker imamo vmes določen instrument. Učinkoviti terapevtski dejavniki v glasbi:</p>
|
||
<ul>
|
||
<li>čustvovanje,</li>
|
||
<li>empatija,</li>
|
||
<li>čustvena podpora,</li>
|
||
<li>svetovanje v kriznih življenjskih okoliščinah,</li>
|
||
<li>spodbujanje uvida,</li>
|
||
<li>spodbujanje sposobnosti za odnos (komunikacija),</li>
|
||
<li>možnosti za učenje,</li>
|
||
<li>spreminjanje tonusa telesa (napetost se lahko zvišuje ali zmanjšuje),</li>
|
||
<li>izražanje kreativne svobode,</li>
|
||
<li>spodbujanje povezovanja v skupini, pri čemer pa se ne izgubi identiteta posameznika.</li>
|
||
</ul>
|
||
<h3 class="section-title">NAMESTO SKLEPA</h3>
|
||
<p>Vsi ti terapevtski pristopi in intervencije v IT označujejo povezavo z antropologijo ustvarjalnega človeka. Na temelju večperspektivnega razvoja klienti v IT prakticirajo stil psihoterapevtske obravnave, ki aktivira lastno izkušnjo, v kateri je proces odkrivanja in predelave moč kombinirati s tehnikami podpore in opogumljanja ter aktivne orientacije.</p>
|
||
<h4 style="font-family: var(--font-heading); margin-top: var(--spacing-l);">VIRI</h4>
|
||
<ul>
|
||
<li>1. Petzold, H. G. (1996). Krankheitsursachen im Erwachsenenleben – Perspektiven fur diagnostik, Therapie und Lebeshilfe aus integrativertherapeutischer Saicht. Integrative Therapie, 2-3, Junfermann Verlag.</li>
|
||
<li>2. Petzold, H. G. (1994a). Kreative Personlischkeitsdiagnostik durch "mediengestutzte Technicken" in der Integrativen Therapie und Beratung. Integrative Therapie, 4, Junfermann Verlag (prevod v slovenščini kot interna skripta).</li>
|
||
<li>3. Bosse, S., Otte, H:, Rahm, D. (1997). Uvod v Integrativno terapijo (interna skripta). Slovenski prevod dela istoimenskih avtorjev: Einführung in die Integrative Therapie.</li>
|
||
</ul>
|
||
<p>(Mednarodni kongres psihoterapevtov Slovenije, Radenci 2005)</p>
|
||
<p style="margin-top: var(--spacing-l);"><em>Mag. Hermina Merc</em></p>
|
||
</div>
|
||
</article>
|
||
<div class="content-cta animate-on-scroll">
|
||
<a class="back-to-blog" href="/blog/">← Nazaj na vse članke</a>
|
||
</div>
|
||
</section>
|
||
</main>
|
||
<footer class="main-footer-bar">
|
||
<p>
|
||
© <span id="current-year"></span> Mag. Hermina Merc. Vse pravice
|
||
pridržane.
|
||
</p>
|
||
<p style="font-size: 0.8rem; margin-top: 0.5rem; margin-bottom: 0.25rem;">
|
||
Copy right za vse fotografije in ves tekst na tej internetni strani:
|
||
Hermina Merc
|
||
</p>
|
||
<p style="font-size: 0.8rem; margin-bottom: 0;">
|
||
Nobena fotografija in noben del teksta ni dovoljeno uporabljati brez
|
||
pisnega dovoljenja avtorice te spletne strani.
|
||
</p>
|
||
</footer>
|
||
<a aria-label="Na vrh strani" class="back-to-top-btn" href="#" id="back-to-top-btn">↑</a>
|
||
<script defer="" src="/assets/js/main.min.js"></script>
|
||
</body>
|
||
</html>
|