Če postajajo nemir, napetost, utrujenost, brezvoljnost in pomanjkanje radosti stalni spremljevalci našega življenja, je čas, da se zaustavimo in poiščemo globlji stik s seboj. Kljub hitremu, frenetičnemu vrvenju življenja okoli nas, namreč ni treba, da podležemo stresu. »Stres je v osnovi odpor proti spremembam. Ko se stvari spreminjajo, mi pa ne želimo narediti spremembe pri sebi, ki je potrebna, bomo izkušali stres tako dolgo, dokler se bomo upirali spremembi. V življenju pa moramo biti pogumni, ni nam potrebno čakati na prebuditev do starosti. Biti moramo zelo živi in igrivi, kar pomeni tudi tvegati, da bomo morda prepoznali in občutili stvari, dogodke, spomine, ki jih ne želimo, in za katere smo mislili, da jih nikoli ne bomo čutili,« pravi Hermina Merc, magistrica klinična psihologinja specialistka in psihoterapevtka z evropsko diplomo ter supervizorka Evropske akademije za psihosocialno zdravje in razvijanje ustvarjalnosti iz Nemčije (EAG Fritz Perls Institut).

Sodobno življenje, ki ga vodi diktat iskanja užitkov in pretirane dejavnosti ter s tem samoizčrpavanja, terja svoj davek: čedalje več ljudi pestijo psihosomatske bolezni, ki na daljši rok vodijo v izgorelost. Ljudje se s stresom spoprijemajo na različne načine.

Sodobna družba od ljudi pričakuje, da bodo zmogli hitreje misliti, več delati, se odlikovati v vsem, česar se lotijo. Tudi naša pričakovanja do sebe so vedno večja, tako da postaja vzrok za stres pravzaprav vse, česar se lotimo. Nekateri pravijo, da lažje delajo pod »pritiskom«. Če se naprezamo v okviru svojih zmožnosti, bomo morda uspešni, če pa se naprezamo izven tega okvira, se bomo znašli pod fizičnim in/ali psihičnim pritiskom.