cenik update

blog/psihoterapevtske-intervencije/index.html

@@ -173,6 +173,33 @@
                     T: »Veš, jaz te nočem razbremeniti kontrole, saj vem, da je kontrola tvoj najstarejši poznani (domači) prijatelj. Lahko pa ti pomagam, da spoznaš sebe, svoje želje in da začutiš svoje potrebe. Potem te lahko tvoje potrebe zaščitijo pred preveliko kontrolo. Želiš to?«</p>
                     <p>Telesni dotiki iz odnosa pa se kažejo neposredno, iz doživetja stika terapevta, iz intenzivnih senzacij in čustev klienta, njegovega strahu, izgubljenosti, besa, žalosti ali veselja, torej iz čustvene prizadetosti. Čisto spontana človeška kretnja je, kadar primem klienta, ki je v scensko doživetem slabem soočenju s svojo materjo jokal od žalosti in izčrpanosti. Vendar si moram biti kot terapevt na jasnem o pomenu le-tega in o možnih posledicah! Velikokrat se znajdemo v tabuiziranem področju telesnega stika. Zdravniki, kozmetičarke in pripadniki podobnih poklicev smejo imeti telesni stik le tako daleč, dokler ostaja »brez odnosa«. Ortoped, ki bi svojega pacienta po preiskavi pobožal po hrbtu, bi pacienta prav gotovo zmedel. V naši kulturi smo podvrženi močnim omejitvam telesnega stika in ustreznim blokadam. Čeprav bi bilo treba obžalovati to odtujenost, moramo računati na to pri naših klientih. Telesni stiki so stiki bližine, ustvarjajo intimnost. Ustrezni so samo, če in dokler ta bližina ustreza odnosu med klientom in terapevtom, če to oba želita. Vsi telesni stiki pomenijo tako priložnost kot tudi travmatizacijo terapevtskega odnosa. Zahtevajo posebno terapevtsko občutljivost. Mnogi klienti, posebej s hudimi prizadetostmi, trpijo zaradi zgodovine telesnih nedopustnih posegov in mejnih poškodb, ki so delno nasilne in / ali seksualne narave. Ti klienti so lahko prizadeti ali prestrašeni zaradi »naivnega« (napačen trenutek, napačen način) telesnega stika terapevta. Včasih morajo celo svoj strah razcepljeno izraziti v obliki telesne otrplosti, da tako ne postavijo na kocko terapevtskega odnosa. Včasih pa lahko takšna »strokovna napaka« deluje tudi pozitivno, da terapevt uvidi telesno otrplost zaradi »prezgodnjega« dotika in tako lahko nagovori zasute, odcepljene klientove občutke ter tako dolgoročno omogoči terapevtsko delo na njih. Vsekakor je priporočljivo natančno zaznavati in klienta rajši enkrat več kot enkrat premalo vprašati, ali mu dotik ugaja in ali mu tako ugaja! Posledice nepredelanega »transferja terapevta« so na področju telesnega stika posebej usodne, kadar terapevt iz lastnih potreb po telesni bližini (»resnični stiki so samo telesni«) ali iz svoje narcistične potrebe (»Jaz sem vendar najboljši oče/ terapevt«) vsiljuje svojo bližino ali če telesno bližino – ne da bi opazil – napravi za cilj terapije. Tudi transfer klienta je lahko prav na telesnem področju posebej težak: kadar klient ne more razlikovati svoje intenzivne želje po bližini in varnosti od želje po seksualnem stiku, pri telesnih stikih ne bo prišlo do pomiritve, temveč do vzburjenosti ali otrplosti, podobno temu, kar je klient verjetno doživljal v svoji osebni zgodovini. Pri terapevtskem delu s telesnim kontaktom se gibljemo po ostrini noža: odločna odklonitev bo klienta vrgla nazaj, še tako previdno nagovarjanje seksualiziranih želja pa bo njega in terapevtski odnos še bolj zmedlo. Psihoterapevt mora tukaj zelo natančno zaznavati svoj lastni mir ali vznemirjenost, da najde primeren stik.</p>
 
+                    <h3 class="section-title">GIBALNA INTEGRATIVNA TERAPIJA</h3>
+                    <p>Kakršnekoli motnje v človekovem zdravju, ne glede na to, kakšne vrste so ali kako so nastale, težijo k dezintegraciji človeka. Motnja se vedno odslikava v delovanju na celoto, zato mora tudi terapija biti usmerjena na človeka kot celoto, pri čemer lahko upamo, da bodo pozitivne spremembe na eni ravni izzvale ozdravljenje celotnega organizma. Pri utrjevanju terapevtskih ciljev je potrebno imeti v mislih zahtevo po visoki stopnji identitete in samoregulacije, v klasičnem antropološkem terminu torej – visoko stopnjo avtonomije in svobode, in – zahtevo po dobrih stikih z življenjskim svetom. Če se med terapijo ugotovi pri klientu, da je premalo senzibilen, ekspresiven in fleksibilen ali celo mišično zakrčen, potem je jasno, da se ni sposoben sprostiti, prepustiti, zato z različnimi terapevtskimi vajami delamo z njim na tem, da bi dosegel senzibilnost in bil sposoben psihofizične sprostitve, ali pa delamo postopno desenzibilizacijo, trening samopotrjevanja. Lahko mu predlagamo bimodalno terapijo (ples, dihalne vaje, taoistične vaje, energetske vaje, jogo, kultivirane vzhodnjaške borilne veščine kot aikido, tai chi, kung fu), torej opogumljamo klienta, da sam (zavestno, ustvarjalno in samoodgovorno), v organizirani skupini ali v bimodalni terapiji s terapevtom naredi nekaj zase, da eksperimentira in poskuša nove možnosti vedenja, kar skoraj po pravilu pripelje do tega, da so terapevtski cilji hitreje doseženi. Temeljni cilj gibalno terapevtskega dela v IT je obujanje zavesti o telesu (naša lastna zgodovina nam je v določeni meri pisana na telo), samoregulacije in psihofizične sprostitve. Psihofizični trening sproščanja pogosto deluje kot podlaga za osvobajanje napetosti, vendar ne moremo zaobiti ubesedene predelave problemov, ki so vzrok te napetosti. To pomeni, da je ponavadi nujno potrebno tudi psihoterapevtsko, na konflikte osredotočeno delo, ker se sicer globoko zakoreninjene zakrčenosti ne morejo trajno razrešiti. Samo globinska predelava, na primer, globlje ležečih anksioznih problemov ali zavrte agresivnosti, lahko omogoči, da se psihični mehanizmi, ki peljejo k somatizaciji, onemogočijo in da tako pride do dolgotrajne spremembe, preobrazbe. Pri tem lahko torej uporabimo sprostitveni trening kot suportivni in razreševalni moment. Obenem pa je potrebno seveda delati tudi na globlje ležeči problematiki.</p>
+
+                    <h3 class="section-title">PRIPOVEDOVANJE ZGODB V IT</h3>
+                    <p>Zgodba, legenda, pripovedka je v psihoterapiji namenjena temu, da obogati človekovo življenje, mu pomaga, da si pojasnjuje svoja čustva, da razvija svojo modrost in poišče življenjski smisel. Zgodba mora biti uglašena z njegovimi strahovi, notranjimi konflikti in prizadevanji; priznavati mora njegove težave in hkrati nakazovati rešitve problemov, ki ga mučijo. Večina zgodb govori o dobrem in zlu, ki imata oba(!) svoje čare. Preden se terapevt odloči za zgodbo, se mora s klientom uglasiti ter zgodbo opremiti s podobami (plastični način pripovedovanja), ki v klientu sprožijo odziv. Višja logika(!) ustvari povezavo med stvarnostjo in domišljijo ter razkrije, kako lahko dva svetova prideta skupaj: bodisi tako, da ju združimo v sami zgodbi, ali pa tako, da zgradimo most med svetom v zgodbi in stvarnim svetom klienta.</p>
+
+                    <h3 class="section-title">POJEM VLOGE IN PRIZORA (SCENE) V IT</h3>
+                    <p>Integrativna terapija se manifestira tudi v psihodramski tradiciji (Moreno). Naše življenje in vedenje si lahko poenostavljeno predstavljamo kot igro na odru. Pojem vloge združuje »zunanje«, to je socialno pričakovanje, in »notranje«, to je individualno predstavo ter presega ločitev med obema, saj vloge človek uteleša (na primer, kot učiteljica moram ustrezati določenim pričakovanjem glede znanja, prilagodljivosti, odprtosti in kontaktne sposobnosti, toda v osebni spontanosti in kreativnosti, ki ga spodbuja tudi psihodrama, pa imam znaten »manevrski prostor«). V IT je posebno pomembno ukvarjati se s tem, do katere meje se klient počuti kot glavni igralec, ali je sploh avtor svojega življenja in v kolikšni meri to je ali bi ga lahko bil. Koliko razvojnih možnosti, kolikšno lastno odgovornost in iniciativo ter perspektivo prihodnosti ima ali bi jo lahko imel? Kako zelo se doživlja kot »gonilo nagonov« ali »kapitan brez ladje«? V IT pojem vloge nima pomena »napačno, slepilo, maskirano«, kot je pogosto v pogovornem jeziku, temveč vloge predstavljajo prvo orientacijo v dogajanju glede odnosa med osebami. Če smuknemo v vlogo drugih, smuknemo v njihovo kožo; torej ne zajamemo le njihovih posameznih lastnosti. Identifikacijo lahko ponazorimo v igri vlog s praznim stolom. Lahko se identificiramo tudi z določenimi posamičnimi vidiki partnerja v odnosu, z njegovimi potrebami, z njegovim besom. Z identifikacijo lahko odnosne konflikte in notranje konflikte «preprosto« simbolično izrazimo in jih poskušamo razumeti v življenjskem kontekstu in zaporedju, da se jih lahko osvobodimo in prerastemo.</p>
+
+                    <h3 class="section-title">TERAPEVTSKO (PSIHODRAMSKO) DELO S PRAVLJICO V IT</h3>
+                    <p>V IT uporabljamo pravljico (pravljica je neposredni nosilec projekcije) tudi kot klinično gradivo v obliki psihodrame, kjer klient prevzame eno ali vse vloge in lahko predeluje svojo »dramo« s pomočjo »praznega stola« z identifikacijo na ravni fantazije. Gre za dramatiziranje psihičnih konfliktov tu in sedaj. V človeku se lahko katarzično sprostijo zatrti in izrinjeni afekti. V psihodrami lahko storimo to, česar sicer v realnosti nimamo poguma storiti. Življenjska situacija in situacija v pravljici Zelo pomembno vlogo pri vpeljavi psihodrame odigra ogrevanje, ki je potrebno za razgradnjo strahu, zgraditev zaupanja – tako da se klient sploh odloči, ali bo predstavil svoje probleme. Ogrevanje pa rabi tudi za to, da se pri klientu vzbudijo čustva. Gre za to, da se poiščejo k tem čustvom ustrezne situacije, in s tem se začne lastna psihodrama. Pogosto je dani prizor le predhodnik lastne drame – kolikor se med »igranjem« klientu »odpre«, da prav to situacijo, ki jo doživlja s sedanjim partnerjem, že pozna iz svojega odnosa: oče-mati-brati-sestre. V takem primeru se potem »na novo« zgradi prizor in se ponovno preživi nekončana situacija iz preteklosti. Psihodrama v IT pa daje tudi možnost poiskati alternativne rešitve in jih preizkusiti v terapevtski igri vlog. K tehnikam psihodrame v IT sodi tudi menjavanje vlog in podvojitev oziroma pomožni Jaz, to pomeni, da terapevt ali član skupine, kadar gre za skupinsko obliko terapije, izgovarja neizgovorjene misli in občutke glavnega igralca. Pri tem stoji za njim ali ob njem. To je lahko tudi neustrezno, nevarno v primeru, če to doteka v klienta kot tuj material(!). Če pravljico psihodramsko obdelamo, lahko ugotovimo, da tudi tu pride do veljave pozabljeno ali izrinjeno, kar se potem v prizoru na novo predela. Namesto prizora iz pravljice stopi v prostor scena klienta iz preteklosti (ali iz sedanjosti). Prav tako dobro pa lahko učinkuje doživljanje pravljice same – v obliki , ki jo da klient, zaključevanje nekončane situacije. Dobiček za klienta je v tem, da izkusi, kje sedaj stoji. Od tod naprej lahko gre v smeri, ki ustreza njemu. Od tod lahko raste. Sprememba se zgodi potem, ko nekdo postane to, kar je, in ne, če poskuša postati to, kar ni. Od tod lahko doživi svoje možnosti – lahko so popolnoma drugačne kot v tradicionalni obdelavi pravljic. Lastno oblikovanje in tradicionalna oblika pravljice V IT nam ne gre za to, da bi trdne oblike pravljice obdržali. Ne gre za zvesto ponovitev pravljice, temveč za to, kako klient sedaj zazna osebo in njeno usodo spelje do konca. Zato lahko kliente tudi spodbudimo, da pravljico od tam, kjer so jo začutili, do konca dosanjajo, doživijo ali napišejo tako, kot njim ustreza. Vse to pa ne izključuje možnosti, da ne bi kdaj, kadar je potrebno, kliente soočili s tradicionalno formo. To lahko pelje k temu, da klient zazna, kako enostransko, nepopolno ali manipulativno se vede!</p>
+
+                    <h3 class="section-title">POMEN GLASBENE TERAPIJE V IT</h3>
+                    <p>Sodobna družba gleda na glasbo na dva načina: kot na umetnost in kot na reklamni izdelek. Potrebno je, da glasbo, glas in zvok pogledamo še z enega vidika, namreč, kot moč univerzalne energije. To energijo so v starih civilizacijah zelo spoštovali. Fizični zvok je bil zanje zunanji, slišni učinek notranje preobrazbe. Kako torej nevidna moč zvoka deluje na nas? Glasba je strukturirana resničnost, saj jo lahko ne le slišimo, temveč tudi občutimo s celim telesom, in kot taka ima močan terapevtski učinek. Vibracije zvoka lahko spremenijo vzorce naših možganskih valovanj v stanje globoke psihofizične sprostitve ali pa ti vzorci prerastejo v ustvarjalno svobodo in intuitivni navdih. Glasbeni terapevti pravijo, da ne more obstajati enotna glasbena »apoteka«, saj ista glasba lahko vzbudi različna čustva pri različnih ljudeh, saj ima vsak človek individualne občutke zaradi različne socializacije v glasbi in različne osebne izkušnje. Obstaja pa neke vrste nevarnost za glasbene terapevte, če menijo, da imajo pred seboj medij, ki je univerzalen (»saj ga lahko vsi govorijo in razumejo«); a v terapevtskem odnosu pogosto vidimo, da ga vsi ne razumejo enako, zato je potrebno o tem spregovoriti še v feedbacku, še posebej, kadar gre za pomembno temo. Če pa je namen glasbe le sprostitev in uživanje, potem pogovor kasneje ni potreben. Glasba združuje ljudi. To je tudi polje projekcij. Denimo, glasbeni terapevt pogosto igra skupaj s klienti. Kot terapevt je lahko involviran s svojimi občutki v glasbi, kajti glasbeno dogajanje spodbuja občutke, ki bi lahko bili tudi projekcija: na primer, če je prijetna glasba - torej zbližajoči zvoki - imata morda oba, terapevt in klient, dobro izkušnjo, in to lahko pelje k stanju, ki pomeni: » razumela sva se«, pa čeprav v resnici za to ni podlage. Težava je tudi v tem, da včasih ne najdemo besed ob glasbi, ki jo doživljamo; zato je pomembno, da iščemo pravilne besede, ne le ostanemo pri tem, da je to »lepa glasba«. Pomembna je torej diferenciacija občutkov, percepcij. Prednost glasbe pa je v tem, da je brez besed. Lahko torej najdemo ozračja, razpoloženja in stanja iz zgodnjih faz razvoja, torej lahko skozi glasbo pridemo v stik s preverbalnim stadijem razvoja. To pomeni, da lahko sporočamo (komuniciramo) neke zgodnje situacije iz svojega življenja, za katere še ne najdemo besed. In morda preko izkušnje z glasbenim sporočanjem najdemo te besede – kot odrasla oseba. Primeri: Izbira instrumenta v delu s pari je izredno pomembna. Dominantni partner ponavadi izbere po jakosti močnejši instrument, drugi pa nekaj tihega, zato jima terapevt pozneje po takšnem glasbenem dialogu naroči, naj sedaj zamenjata instrumente. Če želim za klienta igrati podpirajočo glasbo, in on, denimo, izbere flavto, vzamem jaz kot terapevt nekaj, kar to podpira, in če ne najdem začetne glasbe, mu dam » potujočo preprogo«. Če nekdo igra le monotono, ga poskusim » sprovocirati« z nečim zelo različnim od tega, kar on igra, to je lahko provokacija in/ali pa tudi spodbuda zanj, da bo iskal nove perspektive zase. Če terapevt nenadoma neha igrati, lahko opazuje, kaj bo naredil klient, na primer, ali bo dovolj močan, da bo nadaljeval z igranjem, ali pa še vedno potrebuje spodbudo s strani terapevta (z njegovim igranjem). Glasba je ogledalo dveh ali več ljudi, ki igrajo skupaj, odnosa v igranju, in ogledalo, kaj se dogaja v skupini, na primer, kje je razporejena moč. V glasbeni terapiji IT obstaja tudi možnost zamenjave vlog (zdravilna pomoč), ko se terapevt preko glasbe postavi najprej v neko drugo vlogo in šele nato nadaljuje pogovorno terapijo v smislu IT. Glasba je resnični medij – most med ljudmi in - tudi varstvo, saj ni potrebno iti takoj neposredno v stik, ker imamo vmes določen instrument. Učinkoviti terapevtski dejavniki v glasbi:</p>
+                    <ul>
+                        <li>čustvovanje,</li>
+                        <li>empatija,</li>
+                        <li>čustvena podpora,</li>
+                        <li>svetovanje v kriznih življenjskih okoliščinah,</li>
+                        <li>spodbujanje uvida,</li>
+                        <li>spodbujanje sposobnosti za odnos (komunikacija),</li>
+                        <li>možnosti za učenje,</li>
+                        <li>spreminjanje tonusa telesa (napetost se lahko zvišuje ali zmanjšuje),</li>
+                        <li>izražanje kreativne svobode,</li>
+                        <li>spodbujanje povezovanja v skupini, pri čemer pa se ne izgubi identiteta posameznika.</li>
+                    </ul>
+
                     <h3 class="section-title">NAMESTO SKLEPA</h3>
                     <p>Vsi ti terapevtski pristopi in intervencije v IT označujejo povezavo z antropologijo ustvarjalnega človeka. Na temelju večperspektivnega razvoja klienti v IT prakticirajo stil psihoterapevtske obravnave, ki aktivira lastno izkušnjo, v kateri je proces odkrivanja in predelave moč kombinirati s tehnikami podpore in opogumljanja ter aktivne orientacije.</p>
 

cenik/index.html

@@ -147,7 +147,7 @@
                     </button>
                     <div class="accordion-content">
                         <ul class="price-list">
-                             <li class="price-item"><span class="service-name">Klin. psihološki specialistični pregled za procesne postopke (v šolskem izobraževanju, v poklicu, v zdravstvu, sociali, sodstvu, ipd.)</span><span class="service-price">420 €</span></li>
+                             <li class="price-item"><span class="service-name">Klin. psihološki specialistični pregled in psihodiagnostično testiranje za procesne postopke (v šolskem izobraževanju, v poklicu, v zdravstvu, sociali, sodstvu, ipd.)</span><span class="service-price">420 €</span></li>
                              <li class="price-item"><span class="service-name">Strokovno specialistično klinično psihološko pisno poročilo in mnenje za procesne postopke (v šolskem izobraževanju, v poklicu, v zdravstvu, sociali, sodstvu, ipd.)</span><span class="service-price">420 €</span></li>
                         </ul>
                     </div>